Čile v začetku 20. stoletja. Bogat veleposestnik najame trojico moških, da bi razširili in ogradili meje njegovega obsežnega posestva ter varovali črede. Mlad Čilenec mešane rase, neusmiljen teksaški kavboj in napol blazen nekdanji britanski častnik si morajo utreti pot skozi ozemlja prostrane Patagonije vse tja do Atlantskega oceana. To pa pomeni brezkompromisno soočenje s tamkajšnjimi prebivalci oziroma še en krvavi kolonialni pohod v imenu civilizacijskega napredka. Ali z besedami današnjega slovarja: etnično čiščenje.
“Kritiko sem uperil v čilski razred veleposestnikov, pa tudi v cerkev in državo. Kot filmofil pa sem želel tudi na filmsko umetnost, na njeno vlogo v kolonializmu 20. stoletja, zreti skozi kritični objektiv. Zdelo se mi je, da bi bilo cinično, če je ne bi izpostavil preizpraševanju. Ugotovil sem, da je bil vestern sprva propagandni žanr, ki je prerasel v razvedrilo. Tako se je porodila zamisel, da se lotim vesterna, si ga prisvojim in uporabim za kritičen razmislek o vlogi filma.” (Felipe Gálvez Haberle)
