Prvi film Jafarja Panahija, ki ga je po dolgoletni prepovedi potovanja osebno predstavil v Cannesu in tam z njim osvojil zlato palmo. Hkrati je francoski kandidat za mednarodnega oskarja.
Eghbal se s svojo soprogo in hčerko ponoči vozi z avtom, ko nenadoma zbije psa. Nesreča poškoduje motor avtomobila, zato poišče najbližjega avtomehanika. Delo opravi Vahid, nekdanji politični zapornik, ki prepozna zvok Eghbalove umetne noge. V zaporu ga je namreč mučil obveščevalni agent s prav takšnim umetnim udom in mu povzročil trajno okvaro ledvice. Vahid zato Eghbala ugrabi in načrtuje, da ga bo živega zakopal. Vendar se v njem pojavi dvom, nikoli ni zares videl njegovega obraza, zato ni prepričan, ali je zares ujel svojega rablja. Za potrditev identitete se obrne k njegovim drugim žrtvam …
»Nisem tako zelo pogumen. Opravljam zgolj svoje delo. Snemam svoje filme. Številni zaporniki so storili neverjetne stvari. Vztrajali v nešteto gladovnih stavkah. Se borili za svojo stvar in desetletja prebili v zaporu. Sam sem bil zaprt sedem mesecev. Dva dni sem gladovno stavkal. To ni nič v primerjavi z njimi. Samo opravljam svoje delo, to je vse. Nekoliko mi je nerodno, ko to štejejo za pogum. Menim, da ni pošteno do teh ljudi ali do mladih žensk, ki si upajo boriti javno, na ulicah. Njihov pogum imajo za samoumeven, vendar občutno prekaša mojega lastnega.« (Jafar Panahi)
Festivali, nagrade (izbor): Cannes 2025 (zlata palma/Golden Palm), Sydney 2025 (najboljši film/Best Film), Karlovi Vari/Karlovy Vary 2025
