Christian Petzold (Phoenix, Rdeče nebo) znova raziskuje teme izgube, spomina in identitete, tokrat v skrivnostni družinski psihodrami, sodobni pravljici za odrasle, v kateri skušata dve ženski znova sestaviti drobce svojih razbitih življenj.
Laura, študentka klavirja iz Berlina, med izletom na podeželje čudežno preživi prometno nesrečo. K sebi jo vzame skrivnostna domačinka Betty, ki začne zanjo skrbeti z materinsko predanostjo. Ko tudi Bettyjina mož in odrasli sin premagata začetno zadržanost, samotna podeželska hiška kmalu postane prizorišče prave družinske idile. Toda duhovi preteklosti vse bolj silijo na plan … »Ko pišem scenarij za film, si vedno skušam predstavljati, da gre za sanje enega od glavnih junakov. /…/ Tokrat pa sem si predstavljal, da se mlada študentka klavirja med igranjem Ravelove skladbe Zrcala, št. 3 poda na domišljijsko potovanje k družini, kjer bi lahko bila srečna. Podnaslov skladbe je Čoln na oceanu. Ob poslušanju te glasbe razumemo, da je nevihta in da bi čoln lahko potonil. Podobno kot je s smrtjo hčerke potonila družina v filmu – razbitine zdaj plavajo na površini oceana, trije preživeli pa skušajo iz njih narediti splav. To je zgodba filma. Trije brodolomci plavajo drug proti drugemu in se trudijo povezati dele, da bi naredili splav in dosegli obalo. /…/ Morda pa vsi filmi v svojem bistvu pripovedujejo o ljudeh, ki skušajo iz razbitin zgraditi splav. Filmi pravzaprav govorijo o tem, kako preživeti. Ne o tem, kako živimo, ampak kako preživimo.« – Christian Petzold
Festivali, nagrade: Cannes (sekcija Štirinajst dni režiserjev); Toronto; New York
