Franca Avberška (1947–2022) poznajo mnogi Velenjčani. Ne le po njegovih službenih, političnih in prostovoljskih funkcijah v dolini in širšem družbenem okolju. Spominjajo se ga kot človeka, predanega prizadevanjem za dobro skupnosti, za zaščito narave, za pomoč ljudem v stiski.
Predan pa je bil tudi umetnosti. Ni se ji odrekel niti po nesreči, ki ga je usodno zaznamovala. Kot tetraplegik se je srčno boril za življenje, ki je dolgo viselo na nitki. Z njegovo neverjetno voljo in podporo ljubeče družine mu je uspelo rehabilitirati se do te mere, da je lahko spet ustvarjal. S čopičem v ustih je poustvarjal motive, ki jih je živel vse življenje.
Odprl se mu je nov svet, našel je nov način, da je lahko živel kar se da ustvarjalno in polno življenje.
Svoja dela, opremljena z izbranimi verzi, je razstavil že petkrat: v Velenju, v rehabilitacijskem inštitutu Soča, v Pacugu, v Slovenj Gradcu, v Kopru. Ne zato, da bi predstavljal sebe, temveč zato, da bi bodril ljudi in jim sporočal: »Nikoli ne obupajte!«
.jpg)
