V register nesnovne kulturne dediščine je odslej vpisana tudi priprava prekmurskih gibanic. Prekmurska gibanica iz krhkega in vlečenega testa ter štirimi različnimi nadevi, skutnim, makovim, orehovim in jabolčnim, je najbolj znana praznična sladka pogača iz Prekmurja.
Prekmurska gibanica je najbolj znana praznična sladka pogača iz Prekmurja. Pripravljena je iz krhkega in vlečenega testa, štirih različnih nadevov (skutnega, makovega, orehovega in jabolčnega) in smetanovega ter maščobnega poliva. Največkrat jo pripravljajo ob slavjih in drugih priložnostih, kot so šege življenjskega kroga (krst, poroka), cerkvena žegnanja, prireditve, ponekod je na mizah tudi ob večjih praznikih (božič, novo leto, velika noč).
Velja za tradicionalno slovensko jed v Panonskem svetu Slovenije, poznana in cenjena pa je tudi na širšem območju Slovenije in med slovenskimi izseljenci. Leta 2006 je bila prekmurska gibanica na podlagi Strategije gastronomije Slovenije uvrščena na seznam jedi, ki predstavljajo kulinarično prepoznavnost Slovenije. V okviru evropske sheme kakovosti je prekmurska gibanica leta 2010 dobila naziv “Zajamčena tradicionalna posebnost”. Pod imenom prekmurska gibanica in s prejetim zaščitnim znakom jo lahko prodajajo le certificirani proizvajalci.
Prekmurska gibanica naj bi dobila ime po narečnem izrazu za gubo (“güba”), saj naj bi bila sestavljena iz več gub (plasti testa) oziroma naj bi nastala s postopkom gubanja. Izvor besede gibanica izhaja iz starih izrazov za jerbas za pecivo (“gibâničnik”, “gibâničnjak”) in peka (“gibâničar”). Do sedaj za najstarejšo znano omembo prekmurske gibanice kot sladice, ki so jo običajno uživali na ženitovanjskih slavjih, velja omemba župnika na Gornjem in Spodnjem Seniku pri Monoštru Jožefa Košiča iz leta 1828. Prekmurska gibanica kot pečena močnata jed in načini njene priprave so opisani v znanstveni študiji etnologa prof. dr. Vilka Novaka Ljudska prehrana v Prekmurju (1947).
Poleg priprave prekmurskih gibanic je v register nesnovne kulturne dediščine vpisano tudi popravilo mehanskih ur. S popravljanjem mehanskih ur se pretežno ukvarjajo urarji. Njihova znanja in spretnosti so ključni za ohranjanje, oskrbovanje, restavriranje in delovanje mehanskih javnih, hišnih in osebnih ur.
